Kralj Matjaž

Oj, stoji mi beli dvorec tam pod goro zeleno, oj, globoko tri sto sežnjev tam pod goro zeleno.

Dvorec ta je kralj Matjažev, kralj Matjažev beli dvor. Sobojnikom svojim zvestim ga postavil je Matjaž.

Sto junakov s sulicami, sto junakov s sabljami, sto junakov z buzdovani v belem dvorcu tiho spi.

Sredi zvestih teh junakov miza stara kamnata, a za kamnato to mizo v beli suknji kralj Matjaž.

Trikrat mu prirasla brada okrog mizinih je nog, brke, trde kakor srebrot, silijo mu v skalna tla.

Pa mi pravil dedek sivi: “To je kralj Matjaž bogat! Tristo vrečic v belem dvorcu ima žoltega zlata.„

Pravila mi stara mati: “Vojske se Matjaž boji! Skrhana mu sablja kriva, mrklo orlje mu oko.„

Ej, pa jaz nabrusim sabljo, čakaj, čakaj, kralj Matjaž! Pa zajašem konja vranca, lahko osedlanega.

Pa zadirjam v črni noči tja do gore zelene in zavpijem v belo jutro: “Vstani, vstani, kralj Matjaž!„

“Kaj zbudilo me iz spanja?„ vpraša stari kralj Matjaž. “Ali moram že umreti, ali moram zopet v boj?„

Pa objame konja belca, močni mu pogladi vrat, pa pogleda še na solnce, če krvavo ne žari.

Jaz pa rečem mu in pravim: “Jaz sem zbudil te iz sanj! Pojdi se izkušat z mano, če si upaš, kralj Matjaž?!„

Oj, to kralj Matjaž se vstraši! Vse zlato mi rajši da, ko da meri, poizkusi v borbi ljuti se z menoj …

Jaz pa zdirjam z žoltim zlatom, v svate mora fara vsa, pa, ko kralj Matjaž Alenko, snubit pojdem Marico.