Golgota

Razšli so se ljudje nasičeni. Prebičali so ga, spsovali in krvavečega k razbojnikom na les pripeli grčav …

Pod križe seli so stražniki, trkljali kocke. In pala noč je na zemljo, oj, divja, strahovita, težka,

izganjajoča duši moč. Zapokale so v gori skale, podirali domovi se, odpirali grobovi se

in trepetale palme vitke. Tam daleč, daleč na zapadu je skozi megle in temo prodiralo veliko solnce,

rudeče kakor kri kipeča. In vstajali so mrtveci in v haljah belih rajali – bog-človek je umiral.

Zdaj v cedri stari zašušti, začuje se zamolkel padec. Glej, hrka in se plazi težko upehan človek v Golgoti

na kraj, kjer mrje mukepolno odrešenik na križu. Oj, ostro to je kamenje, sadi globoko se v nogo,

izvablja nase toplo kri. A romar nič ne čuti, hiti naprej, brez sape skoro, tja k izveličarju,

v obupnosti trepetajoč, in vije roke mrzle, moli: “Oprosti mi, oprosti, moj dobri bog, ki si nedolžen

na križ pribit! Gospod, oprosti mi, oprosti, glej, po kolenih plazim se do tebe v uri konca,

da te še prosim oproščenja. Moj bog, saj mrtev bil sem že, a brez miru, oj, brez miru je duša moja tavala,

blodila v temi na okrog. Zdaj plazim se do tebe, steptan, proklet, skesan. Glej, črv sem v prahu tvoj!

Oprosti mi, moj Bog, in reši me, odreši muk – Saj si odrešenik! …„ In že stoji pred križi tremi.

Tam v sredi on visi, kri vroča kaplja mu iz ran na trdo, suho zemljo. Te kaplje vidijo se v temi

in v medlem solnčnem svitu, ko da bi padalo zlato. To vidi grešnik … Napno se žile mu na čelu,

v pesti se sklenejo mu prsti in strese mraz mu ude trudne. Vzkipi na novo v srcu po mamonu mu vroča žeja.

Oči se iskre mu izbulijo. Zdaj stisne glavo med rameni in sikne pol, pol zahrešči: “Zlato, zlato!„

Doplazi prav do križa se, ko tiger v resju step bengalskih, ki v noči gre na krvoločen rop … Desnico pomoli drhtečo

tja, kamor pada božja kri. In vroča kane kaplja na roko tatu Kristove krvi – In mož zavpije, zarjove,

da strese vzduh se mirni in skoči kakor obstreljena zver in odbeži, vpijoč v temi … Prokletstva poln na vekov veke

in drugič že življenja sit črez rob v prepad brezdanji izdajnik Juda strmoglavi.