Na gori davi peli so zvonovi,
Srce se mi je žalosti mečilo,
V gorečih solzah se oko topilo;
Pretresnili so bridki me glasovi.
Rodov bogatih čislani sinovi,
Ki tvoje črno jih oko ranilo,
Srce z roko ti nosijo v darilo,
Pod streho vabijo te njih domovi.
To mi v spomin grmelo je zvonjenje,
Ki bode v cerkev z drugim te spremljalo,
Brezup, gorje pa meni prepevalo.
O dobro vem, kaj bridko je življenje;
A vsemu stalo v bran je srce moje,
Da zdaj nevsmiljenje konča ga tvoje!