V nedeljo zadnjo je dopoldne bilo,
Za mizo tiho slonel sem v težavi,
Razburne misli mi šumele v glavi,
Oko vsušeno lic mi ne močilo.
Dobi samotnega me dete milo,
Prijazno se mi na kolena spravi,
In k mojim ustom svoja mi nastavi;
Objel sem je, oko mi je rosilo!
Sirota menil v sladkej sem slepoti,
Da se je moja draga omečila,
Prinesla mojej žalosti hladila;
A ko sem v grenkej se zavedel zmoti,
Takoj spet čelo bilo mi oblačno,
Srce otožno ter oko je mračno.