V Rovih cerkev so zidali, Da Mariji bi jo dali, Ki rodila nam Boga V odkup vsega je sveta.
Mnogo let je teklo delo, Predno streho je imelo; Kadar bilo je pokrito, Dvigalo se ponosito,
V Rove šel je kamenar, Skladat spredaj nov oltar, Dolben s kosa celega Mramora prebelega.
Še je drugi mož prišel, Velik je klobuk imel, Mlad je bil, kodravih las, Širopleč, tenak čez pas.
Tudi ta je rabil tam, Pisat hodil novi hram Ter na odru prelepo V strop obrazil to in to;
Zjutraj se je zgodaj trudil In do mraka tih pomudil. Stal na odru je nekdaj, Okončaval sveti raj:
Otca, Sina in Duha V glorji svetlega neba. Kadar to je dokončal, Počivaje ne prestal;
Vzel iz hrambe nov je kist, Gibek ves, tenak in čist, Ter nebeskej je Kraljici Ž njim obsončil devski lici,
Bogozarnost njima dal, Ki sijala bi do tal, Z vrha tam, kder njo klečečo, Roci skleneni držečo,
Sredi blaženih družin Venčal Otec je in Sin. Kadar to je cvet imelo, Kakor da bi vse živelo,
Zdaj svetnice in svetnike, Sivobrade, mladolike, Dodelaval je okrog, Gledal na cekveni lok.
Zdelal je i to povsod; Kista ne položil v kot, Da praznovat bi odšel, Ker je posla še imel:
Zbore angeljcev perutnih, Goloplečih, dolgoskutnih Tod je čelil, tam vršil, Dokler ne dovoljen bil.
Pot si vroč je zdaj otrl In po stropu se ozrl. Dokonal je! – Ves obraz Svetil se mu je ta čas,
Ker gotovo malo ne, V cerkvi se bleščalo je, Kar je mislil narediti In po stropu razdeliti;
Le Marijin še rokav Nekaj hotel je poprav. Kadar tudi to stvori, Tih na lestvi posloni.
Zahrešči pod njim deska In prelomi se prhka, Z odra pade ropotaje, Oder se za njo zamaje.
Les je grmel, hram bobnel, Živopisec obledel! Lestva se je ž njim zibala, V cerkev izpod nog zdrčala
Jedva se je sam ujel, Z desno kljuke oprijel, Ki železna in podvita V strop cerkveni je zabita,
Da svetilnik pozlačen V kljun prijemlje zakrivljen. Tam je visel dolu v grob, Milo se ozrl na strop,
Kder Devica je klečala, Venčana se preklanjala. Pregloboko je vzdehnil, Glasovito k njej zavpil:
„Mati, vselej sem na sveti Želel tebi v čast živeti; Oh, iztegni zdaj roko, Drži me po konci ž njo!“
Kaj zavpil je, kaj dejal, Razumela ne druhal, Ki strahoma blizu vrat Gledala je v cerkvi zad;
Razumela Deva mila, Roko mu je pomolila Ter mej nebom in zemljo Držala ga k višku ž njo,
Da pritekli so ljudje, Spustili ga na deske. Ne izgine osem dnij, V cerkvi oder nov stoji,
Živopisec na deskah Zopet ima kist v rokah, Piše Devi ž njim na čast, Kako visel je v propast,
Ž nje pomočjo bil otet, Iznad brezna smrti vzet. To v zahvalo in spomin, K znanju poznih rodovin
Del na zid je v levo stran, Kder je še denašnji dan.
Cookies on Poetry Cove