Popustil ptič je naše domovine,
Kder v ledi žalostna stoje drevesa,
Brez sada, brez zelenega peresa,
Kder so bečel utihnile družine.
Leže v zametih brda i ravnine,
I vse je smrt, kar gledajo očesa,
Tam, kder vihar peruti jezne stresa;
Po snegi vidi se le sled zverine.
Vsaj jedna mi iz snega kde kresnica
Prikaži se, razloži cvetka bela!
Al moja ljubi me al ne devica?
Če je pa zmota mi srce objela,
Resnice blisk, nikar ne treskaj vanje!
Sladke so upa tudi prazne sanje.