Ako bi kočico imel zeleno, Z gostim bršlinom okrog opleteno: Zemljo prekopal bi v prhko gredico, Vanjo si z gore obrnil vodico.
Da bi pred dvorom še lipica stala, V solnci pekočem mi pot ohlajala: V vrtec ravnoto okrog bi zagradil, Vanj bi si lozo do loze posadil.
K temu bi srce samo še želelo, Da bi ljubečo devico imelo! V njenem naročaji rad bi zametal, Česar bi svet mi slepljivi obetal:
K slavi bi nikdar ne vprašal za vrata, Pleve mi bili vršaji bi zlata; Indije dal rad bi slobo zakladom, Službam visokim, pristavam i gradom!
Kapljica čista, ki loza jo daje, Tekla od vsake sladkosti bi slaje, Da bi dekletce poprej okušalo, Meni iz svojih jo ust napijalo.
Zmeren obedek, domače kosilo, Ktero bi v senci pod lipo se vžilo, Bilo od carske pojedine dražje, In od radosti bi rajske mi blažje.
Srečo imela bi v svojem početji, V družbo ne silil bi najino tretji; Večna, prevedna ljubezen le sama V zarji prijaznej svetila bi nama:
Žalosti bridke bi nikdar ne znala; Sanje vesele i smeh bi i šala Naju presladko se združenej moči Zdelo živenje po dnevi i noči.
V hladnem šatoru naslanjal glavico V nje bi naročaj ter gledal devico V beli obrazek, ubiral jej glase, Zlate iz neba povrnil bi čase:
Njo bi prepeval i njeno krasoto, Rane ljubezni i divno sladkoto; Pesni jedina bi ona sodila, Moja bi vila i boginja bila!
Cookies on Poetry Cove