Oh, zakaj, zakaj temotna
Koča te zibala ni,
Da ubogih ti ljudij
Bila hčerka bi sirotna?
Kaj ne meni poklonila
Rojenica v dar zlata!
Kaj mi hramov do vrha
Ne z zakladi napolnila?
Ko prejel bi vsega sveta
Vseh oblastij jaz oblast,
Vseh vladarjev zemskih čast
In bogastva neprešteta:
Ko na svetlem bi prestoli,
Kakor Salomon sedel,
Hrepeneč bi ž njega šel
Po stopnicah zlatih doli.
Zletel k tvoji koči nizki
In z menoj bi ves moj dvor,
Kder mladosti tvoje zor
Sijal bi pozabljen v stiski.
Kar iz gor, morja krasil je,
Iz človeške kar roke,
Kar jih tla, drevo rode,
Kar najdražjih oblačil je:
Demanti, zlato, korale,
Rude, kterim iz srca
Živa iskra žarketa,
V tvoji luči bi vmirale.
Sebi venec snel bi z glave,
Del ga tebi na glavo,
Žezlo ti podal v roko,
S plaščem te ogrnil slave.
Ti bi kakor solnce stala,
Ko je zarja porodi;
V te bi zrle vse oči,
Tebi srca vsa vriskala.