Če delo me je utrudilo,
Da vže me nič ne veseli,
Pero omočim spet v črnilo,
Ko list pred mano bel leži.
Na list pokladam misli svoje,
Ki vse ob tebi se vrte;
Šumi studenec pesni moje,
V njej tvoje sveti se ime.
S teboj se drznem govoriti,
Kako te imam srčno rad,
Da te ne morem pozabiti,
Ne morem ti slovesa dat’.
Presladke obido me sanje,
Ka v rokah otroče držim,
Oziram se prijazno vanje,
Prijazno razgovarjam ž njim.
Poljubljam je v cvetoče lice,
Nedolžen smeh na njem igra,
I stiskam bele mu ročice,
Lase mu gladim od senca.
Ko duh se mi iz sanj povrne,
Odpro telesne spet oči,
Tedaj se jasno mi odgrne,
Ka ta otrok si bila ti.