Spet se je blaga vrnila pomlad,
Megla zbežala, izkopnel je sneg;
Kmetič pripravlja se, iti orat;
Kos nam priletel prepevat je v breg.
Diha vijola, napenja se brst,
Leska odcvita, a dren rumeni;
Jagelce zlate rodila je prst;
Vrbova piščal uže se glasi.
Lestvo je k deblu prislonil vrtar,
Vejice reže in trebi in žge;
Snaži drevesa, odvrača jim kvar;
Cepi divjake, zasaja pečke.
Trudi se zgodaj, o dete ljubo!
Jablane sadi in druge cepe,
Da razgoste se v košato drevo,
Tebi na starost ovočja dade.
Vidiš le zdolaj pred sabo polja?
Žito vsejali na to smo ravan,
Pa mu po zimi odeja snega
Bila v dobrotno in toplo je bran.
Ozeleneva se tukaj in tam,
Solnce mu greje peresca in kal;
Zlata pšenica obeta se nam,
Ječmen veselo poganja od tal.
Tjakaj ozri se na vrsto holmov!
Jagod rudečih poda ti njih vrt;
A na podkrilji se vinskih grozdov
Polno obesi jeseni od trt.
Zabiti Boga nikoli ne smeš!
Klanjaj se zjutraj, zvečer mu lepo
Sreča te čaka v molitvi, saj veš;
Sam ti ponuja presveto nebo.