Pod nebom burje besno so vihrale,
Oblake trgala nebeska strela,
Ogrozno tromba gromova rohnela,
Trepet majal je v korenini skale.
Zverine so po jazbah se skrivale,
Pod streho množica ljudij hitela;
Le meni, ki si ti v brezup me dela,
Boječe neso misli trepetale!
Odkril sem prsi, tekel v piš viharno,
Z oblakov bliske v smrtnej klical sili,
Stero, sežgo da mojo dušo žarno!
Po tleh so hrasti grčavi ležali,
Macesni stari glave uklanjali;
Nebeska mene moč se ne usmili!