Želela si, da bodi molk,
I molk je bil mej nama dolg.
Saj ti ne vtegneš, jaz ne smem;
Zdaj vidiš, da te res umem.
Ne vtegneš, ker se veseliš,
Na plesi vnemaš i goriš.
Kako bi ti prebival čas
In tebi v misel hodil jaz!
V solzah si ne topim očes,
Ne čakam sreče od nebes.
Očine tuj, po sveti gnan,
Povsod z nogami sem teptan.
Jedina ti z menoj do zdaj,
Še ti si me pehnila v kraj.
Sijala v mojih dnij oblak,
Najhujši zdaj si ti njih mrak.
A jaz denes za vse gorje,
Ki trgaš meni ž njim srce,
Za vse, kar sem in še trpim,
Besede zle ne govorim.
Stopinjo vsako tvojih nog
Nebeski blagoslovi Bog!
In kakor tvoj telesni cvet,
Cvete naj sreča tvojih let!