Za gozd je solnce utonilo,
Uže se netopir budi;
A meni zdaj pero v črnilo
I duša v sebe se topi.
Razpni, o mrak, peroti svoje,
Naj duh v dremoto mi neso;
Naj v snu bedečem pesni moje
Z besedo tajno zapojo.
O deva, željam se prikaži,
Ki vse o tebi se vrte,
V zamiki vsaj mi potolaži,
Ustromi žalostno srce!