Izlivajte curke svoje,
Grenkosolzne mi oči!
Tolažite srce moje,
Ki v bridkostih se topi.
Svetloknih in visokih
Tod bogatih je dvorov,
Ulic glasnih, cest širokih,
Ponjih pešcev in vozov.
Vsi narodi sem poslali
Krasnih dev so, mladih žen,
A za njimi pridirjali
Pohotniki vseh plemen.
V oblačilo je izbrano
Mehkih udov sneg odet,
V svilo in v zlato kovano
In v prozornih platen cvet.
Jaz bežim in samec tavam,
V gostej šumi izgubljen,
Solze brišem in vzdihavam,
V jaro tugo pogrežen.
Kdo po meni se ozira,
Vpraša me: od kod in kam?
Kadar up se ves podira,
Svoj steber je človek sam!
Sam trpi in sam se bori,
Nase bodi sam oprt;
Sam z usodo se zgovori,
Stoj al padi v moško smrt!
Sloze sramne! Kdo vas pazi?
Kdo utegne streči vam?
Kaj hčete na tem obrazi?
Usipajte se ženam!