Tovariši, ladjo zibljivo odpnimo!
Valovi prijazni so, jasen je zrak;
Pevaje, veslaje od brega hitimo,
Veselju naj srce odklene zdaj vsak!
Zemljo preoblekla pomlad je zelena,
I svatovski jezera breg je odet;
Cerkvica, valovom na sredo vsajena,
V valovih se gleda že toliko let.
Tam grad na predrznem skalovji stoluje,
V hladeče jezero omaka noge,
Pogledu, ki ž njega peruti dviguje,
Pod njim vrtoglave strmine groze.
Iz čolna oziramo v davne se čase,
Ko zarod je hodil po zemlji krepak,
Zmagaval sovražnike, davil modrase,
Po skalah samoval na starost junak.
Počivajo dela krepostnih junakov,
Umolknila tromba je, meč ne zvenči;
Vse gine, ko senca letečih oblakov,
Izpolni število najlepših se dnij.
A mi smo mladi še, mladost uživajmo!
Igra se jezero i smeje mu zrak;
V naročji šaljivih valov se zibajmo,
Veselju naj srce odklene zdaj vsak!