Uvod.

Ko vesna se pričenjala živenja I tajala megla izpred očij, Od divnega srce mi hrepenenja Gorelo po vse dni je i noči;

Ko videl travo polno sem rosice Ter pesni čul iz loga i z gorice: Sladak nemir je srce mi objel. Cvetlice ob studencih pomladanje

Vrstil sem v kite in je metal vanje, Nesrečno srečen, žalostno vesel. Dvigaval hrepeneč sem k zvezdam roci, Priklicati je želel od neba;

Izgubljal se po gaji sem i loci, Ravan prehajal čistega polja: Bogastva tam neznanega iskaje V tovariše imel samotne kraje.

Kedar sem truden spet iskal domu, Kder koča stala mojemu je oči, Očij zapiral ne mi sen po noči, V željno srce mi vlival ne miru.

Iz nova svet je vesna ogrevala, Hitelo tisoč listov iz zemlje; Nebeska luč prijetno je sijala, Ter v meni se smijalo je srce:

A to veselje mi oblak odžene, Ki močil skoraj lehe je zelene. Cvetlica, ktera je cvela poprej, Rosam je hladnim nedrije zakrila;

Domov se je bečelica vrnila, Utihnili so pevci drevnih vej. A solnce naglo spet oblak predere, Z vodeno lučjo sije na zemljo,

Na nebu mavro sedmosojno zbere, Raz goro jo razpenja na goro. I zdajci se mi duša v prsih vname, Podoba ta me vso močjo objame,

Da srce mi po njej zahrepeni. Kot da bi mi peruti bile dane, Po sledu hitel sem stezice znane Za mavro, ki mi dlje i dlje beži.

A evo! Polje krasno se razgrne, Veselih sadov polno i dreves; Ogled njegov mi z radostjo povrne Solze, ki prej so lile iz očes.

Od vseh stranij so strune divno pele, Povsod vode studene v dol šumele, Igraje šepetal njih val bežeč. Pripognem se, i vrelec hlad mi daje,

Oblak nad mano zadnji se raztaje, Objame prsi pokoj tolažeč. A čuj! Duha mogočega peruti Ogrozno zašume, spode ves mir,

Da srce se mi v ozkih mrežah čuti, Ki plete mu brezup je i prepir. „Od kod je sem prinesla te slepota? Brez ogrinjala tukaj se krasota

Kazati le nesmrtnim da očem! Zadosti v srci tvojem ne kreposti, V očeh ti ne gori dovolj svetlosti: V nemoti večnej vrni se k ljudem!“

Tako mi reče, pred menoj izgine, Ki stal sem, kakor bi me grom zadel; Polje zbeži, veselo petje mine, Ujetega me temni gozd imel!

Oko zaman po stazi se ozira, Zaman pogled v nebo se k mavri vpira – Sledu ne drazega uže od nje. Ogrinja s krilom črnim se višava,

Ker solnce proti sinjim goram plava, Od daleč mrak prijemlje se zemlje. Otetbe si, pokoja si iskati, Ta kraj ostaviti sem želel plah;

A noga trudna brani se bežati, Če v dir podi jo tudi smrtni strah! Ko izgubljen trepetal sem v goščavi, Mladeniča obraz me tih pozdravi,

Prijazno roko desno mi poda. Odpotim ž njim se na stezo gotovo: Zapro se brezna pred nogo njegovo, Prižgo se zvezde jasnega neba.

Molče sva skoraj temni pot končala, Dosegla krilo vže domačih njiv; Vasica v snu tihotna je ležala; Ponočni hlad je dihal ljubezniv.

Zdaj hrib i les za nama se razsije, Ker lune se obraz nad njim odkrije, Ujasni vrte i vrhe goric. Mladenič strune si iz plašča vzame,

Ozre s prijaznim se nasmehom name, I reče iz nebesko-mirnih lic: „Spoznane so goreče želje tvoje; Zaman ti sukal v prsih ne plamen!

Česar si želel, na iz roke moje! Ko tajal bode srce žar ognjen, Poprimi strune, vlivaj pesni vanje: Veselje i bridkost i svoje sanje,

Ter kar prinese premenljivi čas! One ti bodo solz oči sušile, One v ljubezni tvojej se glasile, Vedrile pri kozarci ti obraz!“

I ko se roka moja strun dotakne, Po žilah moč neznana mi vzigra, V prikazni rajske se mi duh zamakne, V nebeskej slasti srce trepeta!

Mladencu se rodita perutnici, Plamen obsije mu telo i lici: On izpred mene vsplava nad zemljo. Podoba gine mi v višave jasne,

Ter manjša, vedno manjša, vsa ugasne – Goreči pot zapira se za njo. Kedar sem držal strune zlatozorne, Takoj je izkušaje poprijel;

A bil v njih rabo roke sem okorne; Da bi zapele, nesem jih razvnel! Zato mi srce vender ne upade, I z večjim trudom vadim prste mlade,

Od mraka v mrak za njimi presedim. O ptičjem petji nemam vže ušesa, O travniku cvetočem ne očesa: Le v strune diham, da je obudim!