Pri okenci za mizo je šivala
I rutico je ljubemu robila
Ter v pesencah veselih se glasila;
Poznal sem, ž njim se v mislih je igrala.
Prišel sem jaz, – takoj je obmolčala,
Srepo od mene strani se zavila;
Iz las tedaj se kita izprožila,
Iglica jej z glave na tla odpala.
Uže sem često prosil je spomina,
A ker se prošnje moje ne usmili,
Pobral iglico naglo sem po sili.
Iž nje izvira nova bolečina:
Kadar je koli milo ogledujem,
O dragej mislim, tiho sam žalujem.