Pogled mi zre vže v temno domačijo, V kterej ne solnca, ne cvete drevo; V kterej več solze očem ne rosijo; Kamor ne smete ve, strune, z meno.
Mirno za grobom na vrbi visite, Čakajte daljno-prihodnjih rodov; Neme s tožečim nikar ne tožite, Gluhe igram ne dajajte glasov.
Z Bogom, preljuba dežela cveteča! Tebi so moje gorele moči; Dolgo bo trla še tebe nesreča, Mene pa v tebi trpenje mini.
Kličejo ozke me grobove duri, Smrtna me groza odeva i mrak; V bridkej mi boja težavnega uri Skrite prihodnosti gine oblak.
Prorok odgrnene vidim usode: „V Kosovem ravnem je sveti oltar, Zidan na grob, kjer za naše narode Miloš daroval krvavi je dar.“
„K nebu visocemu kvišku poganja Zemlji iz groba košato drevo, Čvrste mladike široko razslanja, Krepko dviguje ponosno glavo.“
„Z dreva šumijo pogubni vetrovi, Zibljejo zemljo na štiri strani; Groma trepečejo skalni gradovi, Prah so mejniki, več trinogov ni!“
„Sreča se blaga je Slavi rodila; Vtihnil je stari, protivni vihar; Zlata je zora ti, vnuk, zasvetila, Ktere poznali mi nesmo nikdar!“
„Grobje nad nami, ki vedeti smeli Nesmo, kaj draga svoboda velja, Hrupa veselega so zabobneli; V sladkej nam grozi pepel trepeta.“
„Vnel se mogočen je pevec v narodi, Gosli obešene z vrbe je vzel; Himne prepeva o svetej svobodi, Strune vesele je nanje napel!“
Oh, al’ ti dnevi so še za gorami, Mnogi prej naših kostij bo prekop, Da bi praznoval jih, ne ga med nami; Bratje, le trudni pobegnimo v grob!
Cookies on Poetry Cove