Ho ho! Nu, vrabec, dober dan!
Kosmata kapa, zdaj si vgnan!
Ne vidiš? V izbo si zaprt!
Le sili venkaj v senčni vrt!
Iz kota letaj naglo v kot,
Po oknih tolci tam in tod!
Če kljun razbiješ in glavo,
Prišel si vender mi v roko!
Poslušaj me, predrzni ptič!
Gospod sem jaz, ti nisi nič,
Pa ako vrabcem slavno znan
Ključar si bil in sam župan!
Z udarcem prvim te zdrobim!
Koga za to se kaj bojim?
Oskubem te, zavijem vrat,
Ker ti si stare mere tat!
Ne veš, kako si črešnje kral,
Po zrelem prosi ščebetal?
In če pokličem: „Kužek, na!“
Željan je tvojega mesa.
A če usmiljen biti hčem,
Nožice primem in odprem,
Ter ž njimi – nič ne bodi hud!
Odstrižem repek in perut!
Aha, za stari potlej greh
Skakucaj le prašan po tleh:
Pod mizo pojdeš in pod klop,
Dokler ne sne te mačji zob. –
Kako ta stvar se tebi zdi?
A človek sem, ne boj se ti!
Zatorej svobodo ti dam,
Da bodeš vedno pomnel sam
In vrabcem vsem oznanjal rad,
Da svoboda je zlat zaklad.
Dovolj po sobi sem lovil,
Dovolj te plašil in podil;
Spet okno ti odpiram zdaj,
Le smukni hitro v zelen gaj!