Človek je podoba loze vinske,
Ktero mož odreže, da jo presadi
V goro zemlje svoje domovinske,
Kder jo greje solnce, blagi dež poji.
Prime se, ko nekaj časa mine,
Ter zasaja nove korenine;
V zemlji tujej zopet zeleni.
Tudi človek je usode take:
Umnik se privadi vsacega sveta,
Veseljak si najde veseljake,
Bodi sto milj daleč, bodi si doma.
Kder počije potnik vrhu zemlje,
Ko slobo na pragu zopet jemlje,
Solza mu v očesi zaigra.