Noč je temna, konjsko jeklo poje; Čuj, po gozdi kralj ubežen jaha, Nema vojske, nema zemlje svoje; Skriva se, kot zver po lesu plaha,
Nema žene, hčere a ni sina: Vse krvava vzela je sekira; Koča vsaka duri mu zapira, Ne izpremlja s kopjem ga družina.
I zajezdi v goščo mej drevesi; Konj se vzdrzne, stogoma se stavi, V stran zahrska, kvišku pne ušesi, Plaši brezen ga pred njim zijavi.
Kralj pogleda, a zaman ugiblje; S konja stopi, k veji ga priveže, Plašč pogrne, nanj upehan leže; Sen sladak nad breznom ga zaziblje.
I dehno mu sanje v trudno glavo: „Stol kraljev mu iz zemlje izrase; Zopet seda nanj s čestjo i slavo, Bogat, venčan, kot nekdanje čase.
Zida se nad njim poslopje širno, Razsvetljeno, zlatom lesketaje, Stavijo se veže na vse kraje; Zunaj hodi vojna straža mirno.“
„Zazvoči mu bobnov ropotanje, Tromb grmenje zazvoči vojaških; Vstane mečev in ostrog zvenčanje; Ide vrsta vojevod junaških,
A mej njimi kralj države tuje, Ki mu hotel je deželo vzeti – Zdaj pobit je, sluge ž njim ujeti, Pokleknivši bojni meč daruje.“
„Trombe zopet zazvene mu glasne, I prikaže se obraz kraljice, Ž njo sinovi, hčere njene krasne, Ter visoke njej strego device.
Zdaj gospoda kralju vsa zavpije: „„Bog daruj ti slavo čase večne, Svetlim vnukom tvojim dneve srečne!““ Hrup veseli po dvoranah bije.“
Vzdahne v sanjah živih: „Oh, kraljujem! A prikazni imel sem neznane, Ka po tujih deželah begujem!“ V sanjah kvišku, kakor jelen plane;
Hoče k svojim – roke širi – pada! Meč z oklopom v brezno zabrenkoče – Konj se strga, podkov zaropoče – Krokotajo vrani iz prepada.
Cookies on Poetry Cove