Zadela je srdita božja roka
Nižave indske, da jim je odvzeto
Ob vsacem leti cvetje krasno-vneto,
Ko se povodenj razlije globoka.
Vsa ravna morju zemlja je široka;
Zasaja lotos kal in deblo sveto,
Spet upanje ljudem je izpočeto.
Da bliža hip se rečnega odtoka.
Tako povodenj mislij mi bolečih
Razvneto dušo časi napolnjuje,
Da se v bridkostih mi topi gorečih.
A ko se tvoj obraz mi povzdiguje
Iz tme, – takoj je konec sil mučečih;
Srce mi zopet v nadeji miruje.