Pod goro tam Konjiško ravnina je Čarin, Kder raste lipa stara, še turških dnij spomin; Ko prvikrat oblekla ta lipa se je v cvet, Minilo od tedaj je dvesto davnih let.
Pod njo je miza stala od trdega lesa, Na mizi bilo z vrhom pečenja i mesa, Petelin pečen tudi na polnej mizi bil; Za mizo se je Turkov poganskih roj gostil.
Sam Mustafa vezir je mej njimi v sredi stal, Tako še Turkom svojim ponosen je dejal: „Zdaj pojdemo na Dunaj, krščanski svet krotit, Cesarski grad preslavni do gladkih tal drobit!“
„Nas listja je i trave; trepet pred nami gre; Požar, solze krvave rok naših se drže. Ko z mojim gnevom bode cesarski grad končan, Pod našo silo pade bogata nemška stran.“
„Kedar se zopet vrnem v to zemljo zmagovit, Prisegam jaz v proroka i v solnčni jarki svit, Ka novič bodem tukaj pod lipo piroval, Nad dunajskim cesarjem pobitje praznoval!“
Do Dunaja zmagaval je Mustafa povsod, Ostajal po deželah krvav za njim je pot; Pred belim gradom tabor postaviti je dal, Kder dunavske se reke podi mogočni val.
Ugledajo kristjani šatorje turških rok, Razpeto po ravnini od vseh stranij okrog; Plašni pado na zemljo, z očmi strme v nebo Ter lome vsi z rokama i mole vsi glasno:
„O Bog, če ti nam srca i žil ne ohrabriš, I če kreposti udom ti našim ne vložiš, To nas potre sovražnik, iztrebi se zemlje; Ozri od neba doli ti v naše se gorje!“
Se stolpov zdaj cerkovnih zvonove zapojo, Razplamene ob gradu boritvo prestrašilo; Ko mignil bi, začuje topov srdit se grom I konjsko rezgetanje, kovanih kopij lom.
Nastane hrest i klanje, i bistrih mečev zvenk, Kaljenih strel svrčanje, oklopov svetlih brenk; Tu bobni ropotajo, tam trobi glasni rog, Vozovi tod drdrajo, tam jezdec brzih nog.
S topov megla dviguje do neba se i prah, I bilo je ukanje i krik i jok i strah; Z globoko reko teče po tleh rudeča kri, Ubitih na gramade i mož i konj leži.
Topove neprestano pogubo v grad buče, Da zemlja vsa trepeče i vse osrčje nje, Razlega boj se besni čez dunajsko ravan, I Turku iznemaga upehani kristjan.
„Pobiti smo, pobiti!“ povsod vzbudi se krik, „Tecimo, da otmemo od sužnjih se verig!“ Pritiska Turek ljuti, naganja v beg ljudi, I vpitje: „Alah, Alah!“ v oblake zagrmi.
Pomoči od nikoder ni upanja nikder, Požigal Turek bode še Dunaj ta večer, Moril i trl i plenil, rokam vezi dajal, Prisegel razvaliti grad stolni je do tal. –
A kaj zdaj tam s pogorja zapel je strel grmeč? Kaj Turek ves trepeče, ustavlja bridki meč? Od kod je to bobnenje? Kdo biti more tam? Radujte se, kristjani, pomoč se bliža vam!
„Podpora psom krščanskim! – Krepost nam, Alah, daj!“ Ječe zdaj plahi Turci, odstopajo nazaj; Razmišljajo osupli, kako bi stali v bran Ter sekati odporno v obojno mogli stran.
Ohrabreno krščanstvo se zopet zgrne v boj I v sečo, hujšo prve, prinudi turški roj; A poljski kralj Sobeski, kot vedri blisk z nebes, Nameri vragom v čelo z gore izmej dreves.
Poljaci za Sobeskim kot toča na polje; Začne se nova borba i radost i gorje; V rudečih curkih lije na novo topla kri, I Turek vgnan mej dvema zdaj silama stoji.
I Turku sablje krive iz rok lete v skrbeh, Leže kovana kopja i meč i šlem po tleh; Ta v gneči peš se davi, ta s konjem v beg divja, Povsod vrtež i vpitje, pogon i tek vihra!
Ne Mustafa šatorov bogatih s sabo vzel, Katere prej napihnen okrog je bil razpel; Pod lipo na Čarinu nikdar ne piroval, Pobedo nad cesarjem z glavo je plačeval.
Cookies on Poetry Cove