Tolažba.

Šli so dedje v črne domačije, Ž njimi slava zadremala, Ž njimi je ugasnil mir. Vnukom stara zvezda več ne sije,

Ki očakom je sijala; Boj grmi, rohni prepir. Vedno solnce semtertjakaj hodi, Časov slajših s sabo ne pelja;

Zemljo večni ples ob solnci vodi, Naših solz nam v smeh ne preigra. Ali tožba sama ne pomaga, Dokler gorka luč nam sveti,

Gorka v žilah krv šumi, Vtihni skrb i s čela zgini sraga! Če za nami so nam vzeti, Imamo pred sabo dni!

Svet krotili tiberski so sini, Dušo srčno je dajal Spartan; Ali tudi v našej domovini Ščit krvjo i meč je pral Slovan.

Če nam zlato žezlo ni poslano, I nam dijadem ne sveti, Ne odeva nas skrlat; Srce v prsih še nevstrahovano

Trka v prerojenem cveti, Ki odpira ga pomlad. Mesec tone v ocean krvavi; Dobu listje po jesenskem trepeta;

Galija se sama vrtoglavi: Naše deblo raste do neba! Sila naša nam je razdeljena, Trijem carjem Leh se klanja,

Stambol tare srbsko kri; A za Donom lipa še zelena Tisoč vej, mladik odganja, I nemerjen svet hladi.

Tam stoji ponosna ruska glava, S Kavkaza odmeva ruski grom; Tamkaj ima še oltarje Slava, I ta dom je naših bratov dom.

Srce tudi nam čutljivo bije, V milo pesen se izliva, Ki objemlje um i sluh. Ne jedine jonske harmonije,

Ne Armida zapeljiva, Ne samo britanski duh, Tudi pesen Kraljeviča Marka Večnosti podala je roko;

I Prešerna venčal je Petrarka, Puškin v solnce močil je pero. Groza bilo je ime Tatarjem, Rusija je trepetala,

Stremen ljubil Novgorod; Naglo nepremaganim viharjem Vojska njih je pokončala Dom človeku, njivi plod:

Ali čuj, iz knjige je živenja Čas pravični zbrisal njih ime; Vse, kar siloj začne, siloj jenja, Bog si ljudstva vtisnil je v srce!