Srce vsak dan ljubezni radost pije,
A radost moja solncu je jednaka,
Ko se prikaže iz deževnega oblaka
Ter kratko uro v solznej luči sije.
Ko spet meglena mreža je pokrije,
Polje i gozd obili dež namaka:
Tako i meni, ker me vedno čaka
Po kratkem solnci žalost, solza lije.
Ljubezen bila mi je še neznana,
Dejal sem, da je v njej samo veselje;
Zdaj vem, kakova nje je grenka hrana.
Ne more up mi prsij vzdigovati;
Zato ne smete se na dan kazati,
Na skrivnem le za njo gorite, želje!