Obetal sem ti često,
Ka bodem vitez tvoj,
Če strelo v te odpadnik
I lok obrne svoj;
Če vseka te v novinah
Ležnivo i strupno
Za taborske pozdrave
Njegovo kdaj pero.
Ti vitezov zdaj mladih
Imaš obilo, znam;
Besede vender svoje
Zato ne poteptam.
A tega nesi rekla,
Da branil bi te jaz,
Če narodnjak očrni
Z jezikom ti obraz.
Presladki gospodiči,
Ki zgrinjajo se k vam,
Strašno so ust ohlapnih
Resnicam i ležam.
I kadar spet v Ljubljano
Veseli prišume,
O tebi, tvojej sestri
Veselo govore.
Poljub od Save bistre
Po dvakrat zvemo vsak:
Prinese nam ga veter,
Prinese narodnjak.
Ni tega nesi rekla,
Da zate v boj ognjen
Spustim se oborožen
V jezike mladih žen –
V jezike mater, deklic,
Katerim srd kipi,
Slišečim, ka za tabo
Ves moški svet medli.
I res je bilo modro,
Premodro ti dekle!
Ka nesi zapodila
V to črno vojsko me.
Da jaz namesto jedne
Sto imam trdih rok
Ter vedno maham ž njimi
Na vse strani okrog;
Da primem v vsako roko
Po sto ostrih peres
Ter viteski se vržem
Za te v orožni ples:
Kaj to bi vse pomoglo?
Pretežek je ta boj!
Gospodkov, žen i deklic
Upehal bi me roj.
Bridkejši nego strela
I lok i meč i strup
Dekletom od jezika
Udarec je gorup.