Srnica mlada, nedolžna se pase,
Kder v senci mehka muljava rase.
Igra se v lesu, veselo skakaje;
Pojilo jej rosa hladna podaje.
Ozira srna okrog se premalo. –
Da ne bi je srce prosto izdalo!
Prileze lovec, uzre ga prepozno;
Na noge plane, vsplašena grozno.
Bežala je srna, svrčala je strela,
Skočne jej noge smrt dohitela.
Zadeta v prsi na tleh izdihuje,
Pogled solzan jej vže ugasuje.
O kdo je smel jo i mogel raniti?
O kdo v nedolžno mogel streliti?
A lovec ima srce nemilo,
Oko proseče ne ga stresnilo.
Vesel je gleda, ko kvišku plane,
I spet poklecne, mrtva ostane.