Nedeljo v blazem mladoletji,
V prijazni čas po polu dne,
Sedeče videl v travnem cvetji
Mladenič deve je lepe.
„Klobuček vzamem si s peresom,
Da mimo tenkih srnic smem;
Ka z ljubeznivim me očesom
Pogleda vsaka, dobro vem.“
Tako dejal, tako je stvoril,
I vse tako se mu zgodi –
„Oj, hitro čas ga je dozoril,
Ves bister, vitke je rasti!“
Devic je jedna govorila.
„Imela srečo bi sladko,
Katera njega bi ljubila!“
Izrekla druga je za njo.
A tretja: „Meni verjemite,
Izbrano ljubico ima,
Ki tu sedi, kder vi sedite,
Ljubezni skrivati ne zna.“
I res tam ljubica sedela
V pokoji sence je hladne;
Boječa se je zarudela,
Hitreje tolklo jej srce.
Ko ljuba se je zarudela,
I tolklo jej srce glasno,
Plašno s trepalnico odela
Nedolžna lice je mlado.
„Ne treba se ti sramovati!
Plamen v deviškej duši vnet,
Ljubezni prve dnevi zlati
Nikdar ne povrno se spet!“