Diše sapica gorkeje,
Zbežal mraz je čez gore;
Ptičev kita črna speje
Spet iz tuje dežele.
Vejica je spet zelena,
Jasen spet je strop neba,
K nam pomlad je zaželena
Zopet radostna prišla.
„Spet je tukaj!“ oznanjuje
Brez očesa mi srce;
Moč mi v prsih nova snuje,
Duh peroti spet razpne.
Tukaj si, a poslovila
Hitro, vem, od nas se boš,
Slana bode cvet morila,
Travnik bode stal brez rož.
Ti si, kakor naši upi,
Ki se noč i dan rode;
Jedva srce jeden kupi,
Drug ostavi nam srce.
I tako se nam vrstijo,
Dokler v žilah bije kri;
Ko zvonovi zazvonijo,
Up na grobi ostrini.