Ko vračala spet se je nekdaj pomlad,
Prihodnjost pleše je pred mano igrala,
Na goro me duša krilata dvigala,
Kder ležal v posipi samoten je grad.
Mej kamenjem kril se vijolic je cvet,
Podoba nedolžne, oskromne mladosti;
Pohlevne njih duše nebeške sladkosti
Živenija v smrti so bile mi sled.
Tam zbiral sem v kite je, vedel zakaj:
Vonjavo so ljubici mojej dajale,
Iz nedrij čarobnih mi skrite dišale,
Ko stiskal v naročje vseh slastij sem raj.
Ljubezni, te boginje rajske, več ni,
Pobegnila, vzela je sanje mi svoje;
Temoten jetnik mi zdaj srce je moje,
Le sveča spomina mu v prsih brli.
Na bregi jadranskem pozabljen sedim,
Zamišljen v valove, ki mečejo pene,
Ko pljuska vihar je na vstromljene stene;
Val pride in ide, veselje pa ž njim!