Prijetno ogrevalo solnce je spet,
Če tudi po vejah jesen rumenela
I kmetič od poljskega truda bil vnet,
Ker zadnja je žetva na njivi zorela;
Jaz puško na ramo sem s torbico vzel,
Ko jutranja rosa je bila skopnela,
Ter hitel od lesa do lesa vesel.
Ko pridem na loge sosednje vasi,
Kder gosto je drevje v ločici šumelo,
Prelepa mi deklica v travici spi;
Košarico ima i grozdijčje zrelo. –
Da grozdje sladko je, kedo bi tajil?
A nje da bi lice se ljubiti smelo,
Na mislih ni grozd bi ni med mi ne bil!
I vetriček z vlasci se nje zaigra,
Kodravo jej črni vijo se o vrati;
Poljub za poljubom v obrazek jej da,
V uho jej razkošen začne šepetati!
O da bi po svojega željah srca
Jaz mogel neviden, kot sapa, letati,
Ki gladi i ziblje valove morja!
Povsod bi izpremljal jo, ljubil samo;
Perutnica moja bi v mrazi jo grela,
Mahala jej z lica vročino hudo,
Po noči bi deklico spečo odela,
Budila za jutra iz lehkih jo sanj,
Kot grlica, kadar s preljubim je sela,
Budeča ga, maha s perutnico vanj.