Slíka.

Pri tvojem bratanu sem bil. – Na mizi knjiga je ležala. Odprl sem jo i v njej dobil Podobe solnčnim žarkom porojene,

Mej kterimi ne mene Ni jedna v srci zanimala, Če tudi razna deklica je zala Prijazno se iž nje smijala.

Ko dalje premetaval sem stranice, Iz njih zašije tvoje lice. Omanjšana se meni zdela Visoka tvoja rast je i narava,

Ker prosto si sedela Pred mizo gologlava Ter svojih las imela Po plečih razpuščeni kiti;

A ni obraza mogel pogoditi Umeteljnik nikakor ni, Da ž njega bi čarobnost lila, Predivna moč gorela iz očij,

Katerih pobedljiva sila Razum človeku vzame, S plamenom prsi vname. O tebi je umeteljnost preslaba,

Uboga nje svetlobe moč i raba! Zato sem zrl Pred sabo senco jedva sence tvoje, A vender je potresla srce moje,

Da naglo knjigo sem zaprl Ter brez miru Iskal domu.