Po gorah srna skokonoga leta,
Lehka v zelenem bukovji prebiva;
Igra se tu, neskrbna tam počiva,
Naveseliti se ne more sveta.
Ne vidi lovca, ki jej smrt obeta,
Zalazno po grmovji tih se skriva;
A puška poči, da se breg odziva,
I zvrne se žival, v srce zadeta.
Tako mladost vesela se zabavlja,
Ne ve lokavosti, skrivaj preteče,
Ki nje stopinjam zadrge nastavlja.
A kadar misli se neskrbnost ljuba
Na vrhu svoje neizmerne sreče,
Usoda zagrmi i ž njo poguba.