Mej cvetjem bezgovim pod oknom
Za rana mi slavec je pel,
I ko sem ga poslušal,
Solziti sem začel.
Rosilo mi je od očesa,
Prosunil mi pevec srce,
Tako premilo je tožil,
Ko v prsih bi nosil gorje.
Kako bi ti še le tožil,
Kako bi ti še le pel,
Da moje bridko srce
Bi v svoje prsi vzel.
Imel sem dom na zemlji,
Zdaj revež zanj ne vem;
Ljubila me je devica,
Več misliti nanjo ne smem!
Imel sem upanje zlato,
I srca poštenih ljudij,
Imel sem prsi pokojne:
Zdaj vsega tega več ni!