Leži ravnina i polje, Po polji bistra Sava gre, Nad Savo strme so gore. Iz gore cerkvica moli,
I preko Save most leži, Pri mostu beli dvor stoji. Ob dvoru cesta vglajena, Za dvorom hladna senčnica,
A v dvoru mlada deklica. V lepoti ranih let cvete, Kot iskra – živa, bistra je, O njej vzdihuje moštvo vse.
O njej vzdihujem tudi jaz – Oh zlati čas, preblagi čas, Ko sem ugledal njen obraz! Na klopi v senčnici sem bil,
S prijatelji se veselil, Rumeno vince ž njimi pil. Prišla si k meni, deva ti! Pogledala si me z očmi,
Pod ženskim čelom lepših ni. Vijolice rasto lepo, Ko v travi dihajo sladko, A tvoje slajše je oko.
Kedar nebo se razvedri, Nad nami krasno res modri, Krasotnejših si ti očij. Besede tvoje divna slast,
Kipeče prsi, tenka rast Kraljicam bila bi na čast. Ne čudo, ka vseh mislij zbor Obrnil mi je v tvoj se zor,
Obrnil v tvoj se rajski stvor. Poslušal tvojih ust sem glas, Objemal nežno te čez pas, Igral se s kito gostih las.
Kot da me v zarji prejšnjih let, Obsipa še mladosti cvet, Dozdeval se mi lep je svet – Na svetu vsem najlepša ti,
Jedina izmej vseh ljudij, Primere da nikder ti ni. A vender vnet, kot nikdar prej, Ne prosim, da me z upom grej;
Jaz prosim, da mi v greh ne štej! Oprosti mi srca vihar, Oprosti mi ljubezni žar, Ki ne ugasne mi nikdar.
Če mi ugasne, ali ne, Ta ogenj, ki me v prsih žge, O vredna si ga ti, dekle!
Cookies on Poetry Cove