Sánje.

Sinoči sem gledal sen strašan, Ka bil umrl sem davno, Nesen k pogrebu slavno; A duši, ker bil sem sam svoj ubojnik,

Ka moj pravični je sodnik Prisodil kraj teman, Od kodar, ko ugasne dan, Na zemljo se vračuje pokornik,

Da v mesečinah Po gorah, pustinah, Vodah, razvalinah Korake prešteva kazni svoje,

Dokler petelin mu ne zapoje, I zarje ne oznanja, Ki mrak odganja. Prišel moj duh je pod goro,

Veliko i strmo, Ob kterej se voda je široka Mogočno krivila, Prepeta z dolgo mostno vezjo,

Vali je svojega pritoka Šumeča podila; Nad njo pozimska sapa svrčala, Iž nje je zvezdna luč trepetala.

Po mrtvem polji sneg leži; Ravnina zametena Od lune mrzle se svetli I vsa molči.

Samo iz hiše nad vodoj Glasno se čuje Še družba nevpokojena, Ki tu nocoj

Vesela piruje. Na dvoru gosposki vozovi I v gorenjem hramu hrumeči glasovi. Primaknem se k zidu,

Visokostegnen vzrasem, Kot senca pred nočjo, I radovednost pasem. Pokaže mojemu se vidu

Omizje svatov radostno-krasnih, Družina godcev igrivo-glasnih. Mej svati ženina sta dva, Oba ponosna i mlada,

A vspored njiju nevesti, sestri dve, Sijajni, liki luč, obe; Prečudno modrih sta očes, Kot sinji zrak nebes.

Starejša je zlatolasa I milo-cvetočega lica, Mehko-zvonečega glasa, Prijetna resnoba

Nje polnih ust govorica: Vsa matere svoje živa podoba. Visoke sestra je njena rasti, I kakor vila tenka čez pas;

A mlado jej lice temneje gori, Temnejše so kite dolgih las. Nje ustnice jagode so, ko dozore, S poljubom segrele bi mrtvo srce.

Odeta s prvotno je bleskoto; Pogled jej rajski ne laže, Zaklad nje bitja skrivni kaže, V katerem se blagost veže z bistroto.

Naravna je i misljiva, A gorka vsa i ljubezniva, Da vsacega mahoma k sebi prikuje Ter nehote ga omrežuje.

Trenotje prvo sem ji spoznal, I, dasi duh, zatrepetal. Oh, mlajšo nekdaj ljubil sem jaz, Za njo obračal svoj obraz;

A ker je srce moje trpelo Zaradi nje brez upa, Izpraznil sem kozarec strupa – Tako se meni je v sanjah zdelo.

Za stransko mizo sam Sedi osoren mož Kot da ga srd je ali sram Cvetočih mej svati rož,

Njegova dolga, prihuljena osoba, Kostena, bleda, Umirajoča, ali vzeta iz groba, Sloni odmaknena v črni mrak

Ter gleda v tlak; Ogiblje se soseda. Obrnem vanj obraz, Ter, kakor vzdramljen iz sna, ta čas

Ubozega spoznam človeka. Bil v dnevih časnega je veka Mej gorami krtina, Mej polnim klasjem prazna vlat,

Ugnetalen, kot mehka glina, V to stran ves gladek, v drugo stran osat, Mej prvimi najzadnji Slovenec. O njem hoteli so govoriti,

Ka želel starejšo sestro dobiti, A ona je grahov podala mu venec, Katerih vže mnogo bil je prejel, Ter ka se potem je samec ostati zaklel

I pogubiti mlado devico, Ker njemu odrekla je ročico; A predno je maščevanju dušek odprl, Ohiral je ter večni ženin – umrl.

Zato i njemu na mrtvaškem sveti V temotnem je kraji bilo živeti, Ko mu na časnem je vreteni Ljubezen prestrigla dneve, kakor meni.

V pokoro snubaškej bolečini Imel je to mučilno hladilo, Da je pri vsakej srečnej ženitnini Njegovo lice svate strašilo.

Če težo smrtno človek od sebe pahne, Vse čute nekdanje z dušo izdahne; A meni, kakor bi umrl ne bil, Prešine kosti potres čudovito mrazen,

Da mi trepet je z grozo dušo zvil, Ko srečam s pogledom to prikazen. Zdaj godbe glasovi Grmeč zapojo;

Veseli svatovi Od mize steko. Vrsta se zavije, Zasukne se ples;

Ljubezen zasije Iz iskrih očes. Telesa telo Drži se krepko,

Vsi udije plavajo v slasti, Ko prsi na prsih slone, Ko prsi na prsih sope; Žarna plamenica

Pohota i strasti Odseva iz lica! Nevesta rumenolasa V gosposko odelo

Oblečena belo, Ne trati časa. Od zlata lesketaje I z vencem v laseh,

Roko mladeniču daje, Zleti po tleh. Nje ženin, omotno ž njo se vrteč, Ognjeno jo k sebi pritiska,

Veselje dehteč, Da srce v prsih mu vriska. Za mizo mlajša sestra sedi, Utihne jej zgovorni glas;

Na ženinu tancem visoke rasti, Kodravih las Molče sloni, Pozabljena vsa vanj,

Kot v raji čarobnih sanj. Okolo vratu ga z desno oklene Ter blizu cvetdča usta primakne; Da ž njimi lica se dotakne;

Levico v goste kodre mu dene, I gorko dahne skrivno besedo V njegovo srečno uho, Da vsega veselje prešine,

Ter naglo, a zopet mehko V radostnih plesačev sredo Objetega vrine. Oprime ga slastno,

Da sapo odvzame I kri mu razvname; V plameni jej žarnem Oko zagori;

Obrne se strastno, V vrteži viharnem Viharno leti. A kakor je naglo plesala,

Tako je na naglem obstala. Zdaj pogled nem zasukne v sestro I lice, od plesa žehteče, Namigne, pokaže jej prsten zlat,

Ki porok bračne je sreče; Vsi štirje potem se iz plesa vijo, Bližaje se pragu stranskih vrat. V tem hipu se mož od mize dvigne,

Do stropa vstane, I z roko migne; A z mesta se ne gane. Veselo društvo ga zapazi

Se strahom na obrazi. Vsa godba vtihne Z molčanjem groba; Medleti sveče temneje začno

V krvavem žari; Plesačem noge otrpno – Povsod je nema tesnoba: Nobedno telo ne dihne,

Nobedno srce ne vdari; Plahe oči Srepo na jedno mesto zro, Kder ta podoba

Ogrozno strmi. Neveste mlajše ženin z roko levo Pritisne bledo k sebi devo, Ki vsa trepeta;

Do praga stopi drzan, Tam trdno dlan Srčan i plah na zapor dene Ter duri tajno-sladkih želja

Molče odklepa, Ko ona želeteljno lepa, Na prsih mu od groze vene. V prizoru tem presune me čutilo

Neizrečenega trpenja, Kot da bi zopet živo srce v meni bilo, Ter presuno pekoče me želje I vsa brezupnost hrepenenja

I vse strašno gorje, Kar ga je dnu pekla, vrhu zemlje! A zdajci je pesen krepka zazvenela: Petelin zapel je veselo-glasan;

Odpiral oko je preblaženi dan, Prikazen je svatov i godcev skopnela!