Slavec poje v tihej senci,
I rasto po vrti rože.
Zašumi obleka ženska,
Dve dekleti, mladi sestri,
Stopita skoz vrtne duri:
Vrha prva vže dorastla,
Druga mehko devče tenko,
Še v obleci kratkej včeraj,
Danes prvič v dolzem krili.
Sestra mlajša vtrga popek,
Ki boječ iz listov gleda,
Druga sestra lepo rožo,
Krasno rožo razcvetelo.
V zalo rožo se zamisli,
V mislih diha v njene liste;
Oh, al seme vže rojeno,
Poleg njega liste vele
Roži v skritem srci vidi.
Tiho reče svoji sestri:
„Včeraj bila je še zvita,
Mlada, ko tvoj lepi cvetek,
Danes vene že na grmi!
Tako kratek cvet je deklic,
Tako kratek čas mladosti,
Ki se nikdar več ne vrne!“
I v oči jej solza stopi,
Kane jej na rožo velo;
Roža jej na zemljo pade.
Gleda v mislih jo neznanih
Njena sestra, devče mlado.