Kraljeva ti ponosna, lepa roža,
Med cveti vsemi vrtnimi sloveča!
Ko v rosnem jutri zarja plameneča,
Jednako lic je tvojih vneta koža.
Ko te pohleven veter mehko boža,
Napajaš vse okrog, sladko dišeča;
Ti zbadaš, vender, deklica boječa,
I pogled čisla trudnega te moža.
Podoba moje ljubice si mlade:
Nje rast visoka, tenka je, ko tvoja;
Ko ti rudeče ustnice so njene.
Pa tudi ne brez tvoje te navade,
Če sla poredne šale jo zadene,
Da zbode časi me do nepokoja.