Ležala je mlada hčerka,
Bolelo jo je srce,
Poklicala mater staro
I rekla besede je te:
„O mati preljuba moja!
Na srci sem bolna težko;
Do jutri ne bodem živa;
Oh, meni je grozno hudo!
A predno se mi duša loči,
Tri imam prošnje do vas,
Tri poslednje bridke prošnje
Pred smrtjo v poslednji čas.
Ko pridem na oder mrtvaški,
Razvežite moje lase,
Naj razpleteni i prosti
Po prsih deviških leže.
Vzemite obleko belo,
Telo oblecite mi ž njo;
Cvetlic mi natrgajte v venec,
Denite na mojo glavo!“
Zaihtela stara je mati,
Ovila se nje je vratu;
Plakala je glasovito,
Premilo tožila Bogu. –
Ropotec na vrhu oreha
Pred oknom lesen je stal;
Ne mogel si kaj od smeha,
Ne mogel, da ne bi dejal:
„Ko drugi ljudje pospite,
Ropotec nikdar ne zaspi;
Po noči gre i po dnevi,
Nesrečni ga veter vrti.
Zatoreje vidi i sliši,
Kar malokdo vidi i ve,
A vselej se pač oglasiti
V razgovor z drevesa ne sme!
Ti mati, le nič ne poslušaj
Hčerinjih praznih besed!
Poslušaj mene ropotca,
Resnici da prideš na sled.“
Raz posteljo hčerka poskoči,
Zavpije na oreh glasno:
„Ropotci svojo neumnost
Ljudem ropotajo v uho!“
I drugo jutro je ležal
Posekan oreh na tleh;
Raztrupan bil je ropotec,
A še se je režal na smeh.