Bečelice dopoldne so rojile,
Z veselim glasom kvišku so šumele.
V oblacih zagrmi, užgo se strele;
Udari ploha – mater so zgubile.
Brez nje so žalostno se oglasile;
Povsod so je skrbno iskati jele.
Ker neso sreče najti je imele,
Molče so se v pogubo razkropile.
Jaz tudi, kar sem najsrčneje ljubil,
V mladostnih dnevih sem vže izgubil,
Iskal potem na zemlji dolgo sreče.
Nikdar se več ne dala mi objeti!
I zdaj brezup me semtertamkaj meče,
Ko brez namena tavam tja po sveti.