Pokala je rana zora;
Vrgla mrežo sem v valove,
Mrežo vzela spet na suho –
V tenkej mreži drobni pesek!
Potopim jo v reko zopet,
Željna dvignem jo iz reke;
Zopet v mreži drobni pesek.
Pa sedim i čakam dolgo,
Da visoko vstane solnce,
I potegnem gosto mrežo,
V gostej mreži drobni pesek,
V drobnem peski dragi kamen,
Svetel, kakor mlado solnce,
Vreden zlate krone carske.
Denem si ga v tiha nedra,
Pa ga shranim blizu srca.
Ali jedva teden mine,
V spanji mene tat zaleže,
Kamen dragi mi ukrade.
Kamena si več ne najdem,
Kakor bil je ta moj kamen;
Drazega si več ne najdem,
Kakor bil je moj prijatelj:
Oh, al vse je izgubljeno!