„Teci, teci, hladna voda,
Voda hladna, bistri val!
Bog ti mnozega naroda
Zemljo meriti je dal.“
„Spet vijolic ti pokrila
Greda je dehteča breg;
Vesna se je probudila,
Mraz pobegnil, skopnel sneg.“
„Iz obličja ti odseva
Zlatozarni solnčni zrak;
Kos i drozeg tam prepeva,
Tu skorjanec gre v oblak.“
„Vse, kar leta, hodi, lazi,
V sebi čuti novo kri;
Radost se igra v obrazi,
Radost v srci vseh ljudij.“
„Meni vesna se ne smeje,
Jaz veselja nič ne znam;
Mene zlati up ne greje,
Dnij dozdanjih se kesam.“
„V brezno tvoje, šumna reka!
Vabi me neznana moč,
Kder objame v sen človeka
Sladka valovita noč.“
„V pokoj večni me zaziblji,
Nesi me čez beli prod;
Z mano ti prijazna giblji
Mimo koče mojih zmot!“
„Deklica tam ljubezniva
Z grehom v smehi se igra
In sladkosti vse uživa
Brez ljubezni, brez srca.“
Neboječ v tolmun je planil,
V brzi krogotočni val,
Ki v vrteži svojem shranil,
V se potegnil ga do tal.
Na obrežji reke stala
Ona in ohotnik nje,
Slika njiju trepetala
Iz zrcalne je vode.
Smeh na ustih, smeh v očesi.
Na obrazi sama slast,
Tih trepet po vsem telesi
I v pogledih žejna strast.
Roka njena je v njegovi,
Sreblje ust sladkost deklič –
A tedaj na breg z valovi
K njima se plavi – mrlič.
Opleten s povodno travo,
Vdrte je imel oči,
Usta nema, bledo glavo,
Mrzlo – ali mirno kri.