Mislim, ka uže je čas
Poti slabe opustiti;
Smrt bi utegnila priti,
Kakor tat zalesti nas.
Bratje, opominam vas:
Kar je krivo, izravnite;
Kar je dobro, dovršite,
Predno pride noč i mraz!
Premišljuj obraz sveta:
Često se i črno delo
Vidi čisto, vidi belo,
Kakor novi sneg polja;
Kdo mi li na znanje da,
Kaj mi je i ne početi?
Kaj mi je i ne verjeti?
Kaj zapoved je z neba?
Nepokojni vi ljudje!
V daljno strmo visočino,
V brezen temnih globočino
Vam uhajajo želje!
Jedno je potrebno le:
Skrbi zase, ljubi brata,
Dvigni ga, odpri mu vrata,
Bodi ti sodnik srce!