Devica ljuba ti moja!
Povej mi zdaj, kako je to,
Kedar se srečava midva,
Z očesom se lovi oko?
Jaz ptiček sem povpraševal,
Obhodil hrib i zelen log;
A nesem vedel, nesem znal,
Kaj pele so ljudem okrog.
Jaz bil sem tam, kder ribice
Po vodi bistro plavajo,
I kder mlade se deklice
Zvečer po leti kopajo.
Ničesar ni od rib ne zvem,
Kar v hladnej vodi jih živi;
Njih rod je bil i bode nem,
Govoril ne, ne govori.
I šetal sem se po vrteh
Ob gredah pisanih cvetov;
Držali so se vsi na smeh,
Molče vrnili me domov.
Prišel sem s trga zdaj vesel;
Kar slišal sem, nerad povem,
Do zdaj, ne vem, če sem verjel,
Ne vem, če zdaj verjeti smem.
Tam govore žene, možje,
Da vže se davno ljubiva,
Da to oči na dan dade,
Kedar se koli vidiva.
I kar je znano tam povsod,
Devica ljuba ti moja!
Kar verjemo ljudje drugod,
Verjela bi li i midva?
„I če li res drugače ni,
Če res po sveti govore,
Čemu slepila bi ljudi,
Ki oslepit se ne dade?“
„A da motila um bi svoj,
Nikdar ne zmotiva srca;
Zatorej, ljubček dragi moj,
Le verjemiva še midva!“