Kaj mene tukaj zdaj skrbi,
Kako po zemlji se godi!
Minilo mi je dvajset let,
Kar bežal sem iz tebe, svet!
Zaman sem prosil te miru,
Zaman pokoja in hladu;
Ukvarjal sem se ter potil,
Nikoli nesem srečen bil.
Srebra, zlata sem tam iskal
In po nasladah žejen gnal;
Hrepenel sem po slavi mlad,
Utrgal, vkusil mnogi sad.
Polje sem kopal in oral,
Zasajal tukaj, tam sejal;
Zveri je meni pasel gozd,
Dajal vinograd sladki grozd.
Ogradil vrt sem, delal dvor:
Odšla je noč in prišel zor,
Kadil se je na tleh pepel,
Kder prej mi stal je grad vesel.
Bridkost me v prsih pekla je,
Po lici solza tekla je;
Ni človek a ni Bog z nebes
Sušit prišel mi ne očes.
Z menoj igrala se je strast,
Dajala grehu me v oblast,
Pehala me je od Boga,
A napolnila ne srca.
Sedaj me strast minila je,
In skrb se izgubila je;
Tolažba moja Bog je sam,
Ter upanje le vanj imam.
On dvor je moj, on dom je moj,
Zato mu, duša, slavo poj!
Umrl je v tebi ves prepir,
Naselil sladki v te se mir.
Zarumeni se v zor nebo
In prvo ptiče je glasno,
Ko iz očij mi zbegne sen,
Da vstanem, molim, idem ven.
Korake vidi mojih nog
In dela vsa nebeski Bog;
On hrani, kakor ptico me,
Odeva, kot cvetlico me.
Zato rad molim in klečim,
Ker iz njegovih rok živim,
Ker mi obeta rajski vrt,
Ko pride pome bela smrt.