Pozdravljena bodi, sladka bečela!
Pomlad najprva oznanjaš mi ti;
Dviguje se v prsih mi duša vesela,
Vesele te gledajo moje oči!
A vedi, vedi, vihamo še brije
Po travnicih, njivah pogubni sečan;
Na brda prijetno solnce ne sije,
Za hribom se hrib dviguje snežan
„Prekopnel je sneg i v strme pečine
Gorkote pomladne upira se žar;
Studenček tali se kroži v ravnine,
Vijolic mej travo išče vrtar.“
Še bodeta sever i burja bučala,
Vijolice glavo obešale spet;
Ti s polja se žalostna bodeš vračala,
Če v sneg ne omahneš, padeš na led.
„Pogledaj vedre nad sabo višave,
S katere nebeško zlato oko
Ozira v gore se i ravne širjave,
V drevesno ozira se brstje mlado.“
Poslušaj, bečelica, bridke resnice,
Ker sreče tebi od srca želim:
Dokler so v progah sneženih gorice,
O tvojem životu se vedno bojim.
„Ko prvo cvetlico razgane toplina,
Pod grmom najdem presladki jej sled,
Da prva bi moja rojila družina,
Pomladnji jaz prva okusila cvet.“
To reče, prozorno perut raztezaje,
Ter čila zbrenči v prekopno polje;
Mladenič, bečelo z očmi izpremljaje,
Govoril za njo besede je te:
„Bečelica ljuba, ti hčerka pomladi!
Mej cvetjem rojena, mej cvetjem živiš;
Sladkosti nabiraš v voščenem si gradi,
Ko vesna te zove, iz ula hitiš.
Perutij naj tvojih ogno se mrazove,
Da naliv pogube ti ne bi grozil;
Zibali naj bodo te krotki vetrove,
I mlaj se za mlajem ti sladek rodil!“