Solze pekoče so padale,
Njih kaplje moje lice žgale,
Sovraštva žarne strele
V očeh gorele,
I krč mi je previjal ude,
Ko zvedel vse laži sem hude,
S katerimi prokleti strup
Očrnil je pred njo poštenje moje
Ter ž njimi sebi zidal up,
Plamen vpihati jej v prešestvo svoje.
Vso noč ne sen zaprl očesa,
I breme vročega telesa
V strasteh sopno ležalo,
Zobmi skrtalo!
Ogrozno kletev sem govoril,
V nebo prisego strašno stvoril
Ter molil, da se dovrši;
Da smrt z roko železno mi ne vbrani,
Po čemer duša hrepeni,
Kar moje ljuto maščevanje kani.
Objemal bodeš ti z rokama
Koleni mojima nogama,
Kleče, da bi se skali smilil,
Pritisnen cvilil.
Vse nič! Ne zbegne iz spomina
Besed mi tvojih bolečina;
Zaman se ti srce kesa!
I kadar tvoj brezup vrha dorase,
Moj trdi gnev te potepta,
Ime zažgem ti v pesnih na vse čase!
A ti, ki sem te žarko ljubil,
Ter zdaj na vekov vek izgubil,
Ki spremi tvoja me podoba
Do durij groba:
Pred tabo se ne ponižujem,
Ni tebi ne opravičujem;
Ne prosim, ka me ljubi spet!
Ozri se v me! Oko ne moje rosno!
Če sreče vse mi up je vzet,
Srce ostalo mi je še ponosno!