Slonel sem pri oknu,
Žalosten gledaje
Na široko cesto.
Po širokej cesti
Šel je potnik brzi.
Potnik se je vmikal,
Jaz sem tiho meril
Svojo temno žalost;
Meril sem brezupen
Njeno srce trdo.
Ko se vzdramim zopet,
Nem poglede vržem
Na predolgo cesto;
Ali potnik bistri
Bil je vže izginil.
Kar je tu na zemlji,
Mine vse i gine,
Kakor potnik cestni;
A iz duše meni
Ne izgine žalost;
Iz očesa meni
Ne usahne solza!