Na vrti pri Jarneji
Sinoči sem sedel,
Pijačo, jed pred sabo
Na mizi sem imel.
Prišla je hči najmlajša,
Od nje sem slišal jaz:
„Zoranova je bila
In ujček nje pri nas.“
Ko čul sem drage hiše
Preljubljeno ime,
Potresli se mi udje,
Potreslo je srce.
Dekletce vse nedolžno
Ljubezni še ne zna,
O slavcih, o strnadih
Jedino skrb ima.
Pogleda me nevedno,
Zakaj ves trepetam,
Zakaj oči povešam,
Besed iz ust ne dam.
Jaz menil sem, da ona
O tebi govori,
Pozneje čul, da sestra
Tam bila je, ne ti.