Ko dvori plamenom zaplapolajo,
Udari zvon ter z bobnom rog zapoje,
I strel ljudi sklicuje v četne roje,
Da peš, z vozmi na pomoč ropotajo.
A kadar mne, ka ogenj obrzdajo,
Pokojni završe gasilne boje;
A ko odšli možje v domi so svoje,
Plameni časi zleje zadivjajo.
Preprosto moje srce je verjelo,
Da se ognjena želja mu vkrotila,
I bilo je polagoma veselo.
A predno sem si mogel biti v svesti,
Ugledam vstrašen se na starej cesti;
Stokrat se večja strast mi je vrnila.